V pisarno smo zdej pred kratkim dobili en kup Požigalec majc. Poslal nam je kr webmaster spletne trgovine s Požigalec vsebino. Nato sem dobil še dva odlična Strip Generator sketchbooka od Andraža iz 3fs-a. Najlepša hvala vsem! :D

ps. define:swag

Ne, nismo hotli nardit reklamo v stilu Požigalca, ker se nam (in verjamem, da tudi enim od vas) že bruha od tega. Hočemo, da je tega vsega konc. Da živimo naprej. Ampak duhovi še vedno morijo. Zato so nas prepričeval, da naredimo reklamo za Festival Švic in, ker se pač gre za švic se avtomatsko pomisli na Požigalca.

Njihova ideja nam ni bila všeč pa smo ustvarili svojo ampak je bil pogoj, da je v povezavi s Požigalcem. Namesto, da smo direktno pristopili smo se zadeve lotili bolj referenčno. In tako smo prvič naredili reklamo, oz. reklamni filmček. Seveda, tudi sami se bomo udeležili festivala! Se vidmo tam!

Prilagam članek o Požigalcu, ki se je pojavil to soboto v Delu (če koga zanima). Del o našem filmu je boldan.

Spletni kabinet čudes »pa take fore«

Internet, prvo desetletje svojega obstoja in razmaha povzdigovan kot zakladnica znanja in komunikacijsko orodje, ki bo povezalo vsaksebi živeče sorodnike in osamljene, se je že zdavnaj izkazal za vse prej kot (samo) to. Na neki točki svojega razvoja je postal nekakšen kitajski kabinet čudes – pojem, ki označuje predhodnike sodobnih muzejev. V 19. stoletju so bili taki kabineti sobice, zvrhano natrpane z vsemogočimi bizarnimi artefakti; kot že ime nakazuje, so prednjačili tisti iz neevropskih kultur, vse neevropsko pa je bilo tisti čas še dovolj oddaljeno, da je močno burilo duha preprostega človeka.

A po treznem razmisleku bi bila morda še ustreznejša primerjava interneta z zgodnjimi cirkusi. Ti so, prav tako v prvi polovici 19. stoletja, pod svoj šotor obiskovalce vabili ne z dresiranimi tigri, ki so skakali čez goreči obroč, ali ljubko prekopicevajočimi se kodri, temveč z nenavadnimi, iznakaženimi, pravzaprav, hm, prizadetimi ljudmi. »Ženska z brado«, »človek slon« … so bile tiste čarobne krilatice, ki so se šopirile na lepakih in so na prizorišče praviloma pritegnile množice ljudi. Eden od možakov, ki ni pomišljal izkoriščati radovednosti (bržčas ne brez primesi tiste nedoločljive privoščljivosti) soljudi, je bil P. T. Barnum, legendarni ameriški komedijant. V zgodovino se je med drugim zapisal z brezštevilnimi potegavščinami na račun sorojakov in brez predsodkov razkazoval pritlikavce, debeluhe, »divjake« zlomljenega duha …, s tem pa si je prislužil kar solidno bogastvo.

Željnim takšnih in drugačnih anomalij v človeški podobi danes ni treba v cirkus. Pravzaprav se jim sploh ni več treba premakniti od doma – tako se med drugim izognejo obsojanja vrednim pogledom tistih predstavnikov človeške rase, ki so prepričani, da je ogledovanje tuje nesreče vsaj moralno vprašljivo, če ne že kar nizkotno in poniglavo dejanje. Vse, kar morajo storiti, je, da sedejo za računalnik z dostopom do spleta. Internet, bolje rečeno najtemačnejši med njegovimi brezštevilnimi žepi in slepimi rokavi, je namreč vse bolj (tudi) prostor, kjer so na ogled najrazličnejše pokveke. Najbogatejši ulov si more človek obetati na YouTubu. Spletni portal, ki na ukaz izvrže vse, od vaše najljubše risanke iz 2. polovice 20. stoletja, videospota zgodnjih metalcev ali divje natupiranih estradnikov iz osemdesetih, reklame za produkt socialističnega gospodarstva, ki ga že davno ni več na prodajnih policah, do jezikovnega spodrsljaja, ki ga je pred TV-kamerami predvčerajšnjim izustil vam najbolj zoprni voditelj, je skladišče slikovno-zvočnega gradiva neverjetnih razsežnosti. In ker noben obiskovalec ne more prestopiti njegovega praga, kaj šele brskati, ne da bi se tjakaj za vse večne čase vtisnile njegove elektronske sledi, je YouTube tudi verodostojni merilec iskanosti, se pravi priljubljenosti posameznega filmčka.

Požigalec iz Velenja

Če bi sodili po kvantiteti, je bila v svetovnem merilu v zadnjem času absolutna zmagovalka Susan Boyle. Vsakdo je hotel videti (ne)srečnico z obrazom, za katerega se zdi, da je Stvarnik zanj izžrebal sestavne dele, ko pa začne peti, se grlo zadrgne še največjim zajedljivežem. Odgovor na vprašanje, zakaj so si obiskovalci YouTuba posnetek njenega nastopa v britanskem TV-šovu priklikali več kot stomilijonkrat, je na dlani: ker imajo radi pripovedke o grdih račkih, ki se spremenijo v labode ali se jim naposled kako drugače nasmehne sreča. Zato pa je mnogo trši oreh ugibanje, kaj tako magičnega ima »požigalec iz Velenja«, da mu je za nekaj dolgih mesecev uspelo uročiti slovensko spletno občinstvo in si ga na YouTubu še po več mesecih množično ogleduje.

Zgodba je, tako kot pri vseh velikih rečeh, banalna: v okolici Velenja je bilo konec leta 2005 več podtaknjenih požarov. Pristojni organi nikakor niso mogli izslediti piromana, sta se pa zato izprsila domačina, ki sta boljkone po naključju razkrinkala zloglasnega požigalca in ga trdno držala do prihoda policistov. O dogodku je poročala tudi celjska dopisnica za največjo slovensko komercialno televizijo in prav njen posnetek pogovora z zagnanima mladeničema, ki sta ujela tedaj menda še mladoletnega piromana, je nebrušeni diamant – gradivo, iz katerega se je rodila legenda. Petinštirideset sekund precej neartikuliranega govoričenja iz ust mladih Velenjčanov, ki da sta najprej zgrabila za kolo, na katerem se je prevažal sumljivi neznanec, potem pa v njegovi torbi zatipala »nekaj trdega«, kar se je pozneje izkazalo za »bencin pa take fore«, so si obiskovalci YouTuba doslej ogledali že več kot 370.000-krat! Fascinaciji s »požigalcem«, ki v posnetku resda ne nastopi, a je ta beseda več kot zadostna oznaka za enega najbolj trdoživih in daljnosežnih fenomenov slovenskega virtualnega prostora, ni ne konca ne kraja. Pojavljajo se novi in novi, nikoli več kot nekaj ur stari komentarji gledalcev, ki na YouTube ali kakšnem drugem portalu za predvajanje videoposnetkov prostodušno priznavajo, da so s »požigalcem« kratko malo zasvojeni in da jih, čeravno je minilo že kar precej časa, še vedno do solz, se pravi »LOL«, nasmeji. Še dodatno je mit »požigalca« pognojil donesek treh mladih videozanesenjakov, ki jim je bil posnetek iz informativne oddaje Pop TV navdih, da so januarja letos posneli pravi pravcati kratki film z naslovom – kaj bi drugega – Požigalec: The Movie. Na parkirišču pred blokovskim naseljem so najbrž zmrzovali kar nekaj časa, kajti filmček dokaj verodostojno povzema izvirno dogajanje, nastopajoči pa so se do črke natančno naučili besedilo in celo mimiko anonimnih Velenjčanov ter se jima v odjavni špici posebej zahvalili. Vse skupaj je opremljeno s primernimi posebnimi efekti in – kakor je brati v komentarjih – spet prikliče solze smeha v oči gledalcev.

»Ja kaj ti bo pa torba, če si kupo kolo«

In kaj je pri tej navidez obrobni, nepomembni zgodbi iz črne kronike tako smešnega? Smeh je bolj kot karkoli drugega antropološkega kategorija, zato je poskus analize fenomena »požigalec« toliko bolj zanimiv. Francoski filozof Henri Bergson je leta 1899 izdal Esej o smehu. V svojem delu med drugim postavi tezi, da nas nasmeji vse, kar je pri ljudeh togega, smeh pa da je kazen, ki jo prisodimo tistim, ki pridejo navzkriž z družbenimi normami – gromki krohot kot neke vrste ponižanje, torej. Omenjeni posnetek vsebuje celo pahljačo prvin, ki tezo potrjujejo. Mladeniča, ki sta se proslavila kot zavedna občana, ki sta z golimi rokami ujela požigalca, sta namreč že na prvi pogled videti, kot bi prikorakala s strani romana Čefurji raus. Malce nesramna domneva se izkaže za pravilno, ko odpreta usta in se jima z jezika kotalijo besede z obilico trdih l-jev in drugi neokretni izrazi: »imel je v torbi bencin pa take fore«, »prvo smo mu vzeli kolo«, »kupo sm kolo neki za dva jurja sem pa tja«, »ja kaj ti bo pa torba, če si kupo kolo«, »pol mu je pa on reko ti si ziher požigalec, pa se je zašvico ful«. Izjave, ki se nikakor ne morejo pohvaliti s pomensko globino ali celo slogovno izbrušenostjo, so medtem že ponarodele in so vstopile v sleng. In če komu še ni dovolj, da v vsakdanjo komunikacijo sem pa tja vplete bencin pa take fore, se lahko vanje tudi obleče: neznani podjetnež na spletu prodaja majice z legendarnimi izreki »Ti si ziher požigalec«, »in pol se je zašvicu FUL«, »bencin … pa take fore«.

V ognju tiči skrivnost

Pustimo ob strani rahel zadah po ksenofobiji, ki nedvomno veje iz huronskega hehetanja na račun mladih Velenjčanov; eden od zlobnejših namigov je, da sta mladeniča na požigalca »naletela« zato, ker sta mu hotela ukrasti kolo, se pravi, da bi si v bistvu bolj zaslužila policijsko obravnavo kot mladoletni piroman. Če se vsaj za nekaj vrstic pretvarjamo, da smo se tudi Slovenci kdaj pa kdaj sposobni smejati na lasten račun in da nam (samozadovoljen) nasmešek na ustnice ne priplava le, če nas božajo v smeri dlake – tako kot Vojnović v Čefurjih, kjer priseljenci staroselce opisujejo kot marljive in redoljubne osebke, ki vestno ločujejo smeti ali se ugonabljajo s t. i. slovenskimi športi, kot so tek, planinarjenje in kolesarjenje –, bi med vzroki za vseslovensko navdušenje nad bizarnim filmčkom lahko poiskali še kakšnega bolj avtoironičnega. Recimo ogenj. Morda pa v tej zgodbi le ne igra tako zanemarljive vloge. Morda prav v ognju tiči skrivnost, zakaj si slovenski uporabniki spleta tako radi zavrtijo »požigalca« (mimogrede: na YouTubu si je mogoče ogledati tudi celo plejado glasbenih videospotov z besedilom iz afere »požigalec«, nekdo je kot parodijo nanj izdelal oglas za pijačo naše in vaše mladosti)? Ne smemo namreč pozabiti, da je bil med Slovenci, dokler so bili svetniki in njihovi godovi še aktualni v vsakdanjem življenju, eden najbolj priljubljenih sv. Florjan, priprošnjik za požare in poplave ter zavetnik gasilcev. Na Slovenskem ima več kot 40 cerkva, svojevrstno njemu posvečeno svetišče pa je tudi gasilski dom, nepogrešljiva stavba v vsaki srednje veliki vasi, kjer so se v rokovanju z brizgalnami urile cele generacije mladih gasilcev, da veselic na dvoriščih gasilskih domov sploh ne omenjamo, saj so tako in tako eden najopaznejših koščkov v sestavljanki slovenske folklorne ikonografije. Prostovoljno gasilstvo je pri nas izjemno razširjeno, in to ne le na podeželju, saj člani društev prihajajo prodajat letne koledarje še celo po hišah v mestnih središčih. Le kako se torej naroda, ki mu je gasilstvo eno osrednjih torišč družabnega življenja, ne bi dotaknila prigoda z velenjskim požigalcem?

Pa še nekaj se razkrije pretanjenemu ušesu v maju, mesecu, ponavadi bolj kot preostalih enajst prežetem z revolucionarnimi izročili preteklosti: požigalci nastopajo že v eni najbolj znanih slovenskih borbenih pesmi. »Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite požigalce slovenskih domov!« je zapisal Matej Bor, s pravim imenom Vladimir Pavšič, daljnega leta 1942 v pesmi, ki je postala neuradna himna slovenskih partizanov. Umrl je leta 1993, ko je internet šele začenjal svoj zmagoviti pohod. Prihranjena so mu bila vsa spletna čudesa na YouTubu, kjer je danes mogoče poslušati Hej, brigade, čeprav je od nastanka pesmi minilo več kot šest desetletij. Uporabnik si mora le zatiskati oči, ker se v komentarjih neprestano razvnema tradicionalna slovenska bitka med rdečimi in črnimi, tu in tam pa kdoustreli kakšen »Slovenijo Slovencem«. Pa smo spet pri »požigalcu« …

Agata Tomažič

Takoj, ko smo posneli Požigalec The Movie sem dobil sporočilo, da TAKOJ dam stran imena iz filma, ker sta "unadva" prefukena in sta nalamala tipa, ki je naredu Požigalec Remix tok, da je pristal v bolnišnici. Ne samo to ...

"Ta tip je ponuju 10g-jev, da bi zvedu kdo je avtor remixa."
"Prebutal so prijatelja od tega k je dal original posnetek na net, ker so se zmotli."
"Tip k je naredu remix je pristal v bolnišnici."
"Če vas Šipić najde vas bo premlatu."
"Šipič vas bo vse za jajce obesu!"
"...oni, ki je naredil remix požigalca najebal. koker vem, sošolka mu je namreč soseda.
aja, pa še ena frendica dela u kliničnim in lahko potrdi"
"ja,res je dobil batine. itak da ga je šipič razbil."
"ka ni eden od njiju naredu samomor?"

... in še veliko zgodb o tem kako ljudje imajo potrjene informacije o tem, da so ljudje pristajali v bolnišnicah.

Enostavno nism mogu verjet, da nista po vsem tem za zajebancijo ampak, da sta to negativno sprejela. Seveda, občutek ni bil prijeten ampak sm verjel, da ne bo res problemov. O zadevi sm poskusu bolj detaljno zvedet in sm kontaktiru morebitnega avtorja remixa. Reku je, da so to laži in, da z njem ni nč narobe. Vseeno ni bilo nič 100% znano kaj je res pa kaj ni dokler nismo dobili klice od prijateljev, ki so "zvedeli", da smo bili najdeni in, da so nas namlatili in, če je vse v redu. Se pravi ok, vse so to laži. Folk si grdo zmišljuje. Skepticizem je vseeno ostal v zraku.

Dobimo ponudbo za igranje v filmu, ki se snema v Velenju. Torej od tam od koder se je cela afera o Požigalcu zgodila. Itak, panika, ka pa zdej, bi, ne bi, ne vemo. Odločimo se ZA.

Nikoli ni nihče od nas bil prej v Velenju in, ko smo začeli s snemanjem smo skoz razmišljali kaj bo, če pride 'Požigalec'. Po parih vikendih snemanja se to res zgodi. Nikota prepoznajo in ga začnejo klicat Požigalec! Človek se odloči poklicat dejanskega 'Požigalca', ta pa pride v parih minutah na sceno. Vsi smo bili v strahu ne vedoč kaj se bo zgodilo. Producent pripravi mobitel in številko za policijo. Niko in Šipič se soočita, ta mu da roko, se spoznata in v sekundi-dve sta pozirala petnajstim fotičem pred njima. Vse skupaj je zgledalo surealno. Vsi srečni in zadovoljni. Čez par minut smo že nadaljevali s snemanjem.

Torej, vse govorice so lažne in, če vam nekdo začne govort kako so nas nalamal al koga drugega ga napotite na ta članek, ki je resničen.

ps. ste že vidli dejansko kolo in torbo? :)

Od vedno me je zanimala najstniska tematika in filmi kot so American Pie, Road Trip in nazadnje dalec pred vsemi -- Superbad. Zato tudi sam razmisljam o tem ze leta kako bi blo fajn, da posnamem neki podobnega. Spravit pretekle in sedanje ljubezenske izkusnje na papir in jih prepravit tako, da bi to slo na video. Posneti film mi je vecna zelja ampak se vedno izogibam tega v sirsem loku. Tako je kr naenkrat padla ideja, da bi napisal 6 internetnih epizod po 10 minut z nadaljevalno zgodbo. Par mesecov pozneje sem se usedel in zacel pisati prvo.

Po parih straneh sem pokazal scenarij Mitji, ki je bil navdusen. On me je najbolj motiviral, ker je govoril kako je to zakon, kako mi bo ratal in kako bomo iz tega neki nardil. Sprva sem mislil naredit pac 6 epizod in jih pol dajat na uradno spletno stran vsak tedn. Ko so scenariji bili napisani smo se kr odlocili, da bi lahk namesto interneta sli na tv. Ideja me je zgrozila, ker sm se tega izogibal bolj kot snemanja filma. Od kod mi ideje, da bi napisal zanimivo vsebino za 23 epizod po 20 minut? Nism jst za tiste fore kot je Nasa Mala Klinika. Sej nismo v gledaliscu. :S Inspirirale so me nanizanke kot so Scrubs in Malcolm in the Middle. Fenomenalno napisani in posneti nanizanki za moje pojme.

Scenariji so bili napisani lani julija. Misljeno je bilo, da posnamemo vseh sest epizod v enem ali v dveh mesecih. Cisto realen timing, ce se vsi skupaj resno primemo dela. Po razmislekih sem se odlocil, da posnamemo prvi dve epizodi kar bi bilo vse skupaj pol mal vec kot 20 minut, torej kot ena celotna epizoda. Ampak prvi dve epizodi sta tako komplicirani za naredit, da sem enostavno rekel, gremo snemat samo prvo 10 minutno in konec. Naj bo to prototip. V nasprotnem je bilo treba nabrati okoli 30 ljudi, ki bi igrali samo v prvi epizodi. Mal me je prevec zaneslo pri pisanju. Prav tako sem planiral, da bi to vse posnel samo mi ampak sem se nato spet obrnil na Mareta iz KN Pro-ja s kerim smo sodeloval pri izdelovanju spota za Flamie-a.

Oktobra, preden sem sel na Japonsko sem videl kr ene plakate na katerih so bile stiri osebe. Bil je plakat za novo slovensko nanizanko imenovana Svingerji, ki naj bi bila neki odstekanega, kontroverznega, itd. Padla mi je tema na oci, ker sm mislu, da so nas prehiteli. Nikoli nc in zdej kr naenkrat neki taksnega. Za popizdit. Po premieri Svingerjev so mi povedal, da ni nic podobnega. Ok, komi sm caku, da pridem domov, da si lahko ogledam zadevo in se prepricam. Pogledam prvo epizodo in vidim, da res ni nic podobnega. Al dobrega. Ces, da je kontroverzno in, da ni za osebe pod 15 let. Sm bil misljenja, da je zadeva glih za ljudi POD 15, ker je vse skupaj otrocje. Ze po spici vidis, da ni nic resnega. Globoko v sebi sm hotu, da bi blo dobro sam zal ni doseglo mojih pricakovanj.

Dva meseca pozneje sem se spravil v organiziranje zadeve. Zakaj nisem prej, priznam, panika me je grabla. Kompliciran scenarij, velik folka, velik lokacij, dolga vsebina. Deset minut ne zveni velik ampak je v resnici zelo velik. Stevilo ljudi, ki so sodelovali je prav tako veliko in vsak ma svoje obveznosti in omejen cas. Potrebno je blo splanirat vse v piko in na uro kdaj, kdo, kje, to pa ne mores nikol vedet natancno kdaj, ker se snemanje lahko vedno zavlece. Nikoli se pa ne konca prej.

Zadeva se je posnela v treh dneh (18.,20.,21.12.), zmontiralo se je pa v dveh dneh. Ker je moj rojstni dan bil 23.12. sem hotel narediti premiero zadeve na isti dan zato ni bilo spanja ene tri dni in filmcek je bil koncan 30 minut pred premiero, ko so bili ze vsi zbrani v dnevni sobi. Bilo je naporno za popizdit, ker ni blo spanja, trema in strah kako bo publika sprejela. Ali se bo nekdo vsaj enkrat nasmejal, ali bo slabo ... na koncu se je izkazalo, da je zadeva pozela veliko smeha in, ko vidis kako se ljudje smejejo in zabavajo ob tvojem delu, se ob taksnih trenutkih definitivno zamislim, da se zaradi tega vse skupaj splaca. To me motivira in zene naprej, da hocem delat se. Naucil sem se velik in sem dobil feeling, da sem definitivno pripravljen na film. Ne vem, mogoce cez eno leto, dve ... enkrat sigurno. Dan Lubezni celovecerc? :) Ka bo po tem, nimam pojma. Uglavnem, delamo in se menimo za naprej.

Morm se seveda se enkrat zahvalit vsem, ki so sodeloval. Posebi Mitji za motivacijo, Maretu in Črtu za sodelovanje, cas in tehnikalije, Mihi, ki ni spal vkljucno z mano, da bi pravocasno koncali izdelek pred premiero prav tako za pomaganje pri nacrtovanju in povsod drugje, Nikotu za creditse in intro ob sestih zjutraj, tudi za pomaganje pri nacrtovanju, igranju, itd, itd, Viljemu, ker je zrihtu Mango Bar, Iztoku, ker nam je sposodu kljuc do celotnega stanovanja za zacetno sceno .... vsem ostalim (velik vas je) pa tudi hvala za sodelovanje in vlozen cas! Se opravicujem, ce sm koga izpustil.

Kot zanimivost, ideja za Požigalec The Movie je padla pri snemanju drugega dneva. Od takrat naprej smo se skoz menli o tem dokler tudi to ni bilo koncano.

Se vidmo.

UPDATE#1:
Slike s snemanja.

Vse od casov, ko smo prvic vidli pa do danes, smo se skoz smejali fenomenalnemu, ze internetnemu fenomenu Pozigalec, ki z lahkoto podre tudi svetovne internetne fenomene kot so Numa Numa in Star Wars Kid. Koncno smo se odlocili vrniti uslugo in narediti fan delo. Njuno zgodbo smo namrec filmsko realizirali. Check it.

In other news, vsi Vlogi (do zdaj) so sedaj tudi na YouTube-u v eni playlisti!