Zadnje čase vse bolj srečujem uporabna orodja in strani, kere uporabljam vsakodnevno...
Najprej bi omenil Facebook in Twitter. O Facebooku je kakršnakoli beseda odveč saj vsi poznamo za kaj gre. O Twitterju sem pa tudi že parkrat pisal.
Sledijo radiji in sicer že par let zaporedoma uporabljam Last.fm, ki je pred kratkim ratal plačljiv. Zadeva deluje tako, da shranjuje informacije o tem kar poslušaš na računalniku in ti potem predlaga kar bi ti bilo všeč. Lahko si pa tudi sam zbereš kaj boš poslušal glede na bend al žanr al karkol. Kot pravim, zadeva je ratala plačljiva in sicer 2,20€ na mesec kar ni nič ampak vseeno. Obstaja alternativa po imenu Jango. Zapomne si vse kar poslušaš, poslušaš lahko kar ti paše in si lahko ustvariš svojo postajo. Nisem pa prepričan, če obstaja možnost shranjevanja informacij o tem kar poslušaš na kompu oz. Winampu, Media Playerju al iTunesih (...) . Obstajajo tudi spletni jukeboxi pri katerih lahko zbiraš sam komade in jih sestavljaš v lastno playlisto. Izdvajam GrooveShark.
Delicious je stran na keri lahko shranjuješ vse svoje zaznamke oz. bookmarkse in jih posledično maš kamorkoli greš. Sistem Deliciousa lahko vgradiš v brskalnik in kadarkol shraniš kakšno stran v brskalniku se shrani tudi v tvoj Delicious account. Kerkol bookmark lahko shraniš kot privat ali javno. Torej lahko deliš svoje bookmarkse s komerkol tako, da daš link do svojga accounta al pa lahko daš v blog, Facebook, kamorkol. Najlažje, da dam kr link do help strani kje je vse razloženo.
Če nekam greš in bi rad šou na messenger je še najboljša varijanta Meebo. Meebo je skup vseh messengerjev v enem in to vse prek brskalnika. Torej ni treba nč inštalirat al iskat programe po tujem računalniku. Enostavno. Meebo.com, username pa password in to je to.
Nč drugega se ne spomnem v tem trenutku. Nadaljujem drugič.
Kolegi iz KNPro-ja so naredili nov spot. Jim kr gre to izdelovanje spotov. Naš Miha je naredu efekt (uno, ko fotoaparat zaflešira, mhm, 2:01-2:03, khm, khm...) sam sm pa tut bil na snemanju spota. To je že kr pro ej. Niso zaman KN...Pro. Get it? Get it? ...
Ko sem bil na Kifl Fešti v Mariboru me je kolega Blaž iz Puppetzov prosil, da mal posnamem koncert s kamero, ker bi to vključili v njihov nov spot. I said yes. In to je rezultat...
Fan sm zombijev. Ok, to smo rešli. Obožujem zombie filme in karkoli povezano. Berem knjige, gledam filme, igram igre. Od knjig izdvajam World War Z in The Zombie Survival Guide. Od filmov, hmmm, mal preveč tega ampak ajde dobro, Night of The Living Dead (stari in remake), Dawn of the Dead (Zack Snyder verzija), Rec, itd. Od iger najprej in definitivno NAJPREJ, Left 4 Dead in nato Resident Evil 4 pa Dead Rising. Zdej pa še ... nadaljevanka.
Slučajno sem na netu naletel na ime Dead Set. Par minut iskanja pozneje sem spoznal, da gre za angleško mini nadaljevanko, ki vsebuje vsega pet delov. Prva 40 minut, ostale 20, torej vse skup 120 minut. Sto in dvajset minut zombijev. Hitro pobrskam po netu, dobim vseh pet epizod, dva dni pozneje pogledu vse v enem komadu in FUCK ME kako bolano dobro. Prva misel je itak bla bolj skeptična saj gre za televizijsko nadaljevanko ampak ne. Ko se te epizode združijo v eno je to eden najboljših zombie filmov do zdej. Osebno mi je najboljši Dawn of the Dead (remake) ampak ta nadaljevanka se definitivno lahko kosa s tem filmom. Po ogledu, torej zdej, sm še mal pogledu posnetke, ker prej nism hotu. Kak trailer al dva. In sm opazu, da majo tut eno najboljših for na spletu. Greš na sajt, vpišeš svoje ime, datum rojstva in OMG!!
Oglejte si trailer. Al pa ne. Po izbiri. Pol pa še sámo zadevo. Jst sm več kot zadovoljen. Hvala lepa in lahko noč.
Ogledal sem si amaterski/pol profesionalni, ne vem točno pod kaj spada film - Vsega je Kriva Nina. Na spletni strani sem prebral vse kar se je dalo o filmu, vključno z ogledom trailerja. Trailer me je razočaral, ker je pač tak kak je in ni nč pokazal kar bi mogu. Zakaj so že trailerji? Ok, nek beg, žvaljenje, žogca v jajca, slačenje, fajt, policija. Torej to vse lahko pričakujem. Ok. Če pa hočem vedet o čem se gre bom mogu prebrat opis(?). Vseen, trailer zgleda kot, da je glasbeni spot katerega že itak majo. No, na stran s tem...
V prvi sceni sem opazil, da je zvok digitalno dodan. Koraki. Pa še to vem iz kod je pobrano. Težko je gledat filme zadnje čase odkar sm tok v tem, ker vse gledam iz making of perspektive. Uglavnem, vem kako je. Drugo kar opazim je to, da so vsi glasovi voiceoverji. Torej, VSI glasovi in VSI zvoki so naknadno dodani v post produkciji. Počutil sem se kot, da gledam slovenski film sinhroniziran v slovenščini. Verjetno obstaja dober razlog za to odločitev, ker me je to najbolj zmotilo od vsega.
Avtorji pravijo, da je film brez drog, streljanja in seksa. Pošteno. In je res. Razen drog. Kar je škoda, ker bi lahko to komot bila enostavna komedija brez drog. Prav zaradi tega cela zgodba nima smisla. En, tako rekoč, južnjak (Ahmed), prileti s privatnim letalom v mesto. Ima kovček poln denarja. Pridobil ga je tako, da je oropal banko. Se pravi resen človek, ki lahko naredi sranje. Nato se dobi s kr enim tipom sred kr enga gozda in kupi drogo, ki je u bistvu sladkor v prahu. Kovček z denarjem slučajno pridobi glavna igralka (Nina) in nato cel film, Ahmed, ki je oropal banko in priletel s privatnim letalom nerodno spoznava in se druži z Nino tako, da bi ji lahko, brez njenega znanja ukradel kovček nazaj. Med tem je pa polno šaljivih situacij med Ahmedom in njegovim partnerjem Dariom. Tuki je še veliko drugih lukenj ampak ne bi spušču spoilerjev. Čefur je glavni humorist tudi tukaj kot je v podobnem filmu Tu pa Tam (kovček poln denarja katerega ima glavna igralka, droga, čefur...).
Pohvalit morm ene par for pri katerih sem se nasmejal in morm priznat, da me južnjaški dialog vseeno nasmeje čeprav v seb globoko verjamem, da se TUDI brez tega lahko naredi dobra komedija oz. da to pač ni glavna stvar kera je v filmu smešna. Prav tako bi pohvalu igralne sposobnosti Ahmeda in Darija oz. Danijela in Darijana. Vsekakor čestitam, da je film sploh narejen in, da so se sploh odločili narediti komedijo namesto resne drame kerih je tuki itak preveč. V bistvu so edini filmi tukaj takšni.
Ne, nismo hotli nardit reklamo v stilu Požigalca, ker se nam (in verjamem, da tudi enim od vas) že bruha od tega. Hočemo, da je tega vsega konc. Da živimo naprej. Ampak duhovi še vedno morijo. Zato so nas prepričeval, da naredimo reklamo za Festival Švic in, ker se pač gre za švic se avtomatsko pomisli na Požigalca.
Njihova ideja nam ni bila všeč pa smo ustvarili svojo ampak je bil pogoj, da je v povezavi s Požigalcem. Namesto, da smo direktno pristopili smo se zadeve lotili bolj referenčno. In tako smo prvič naredili reklamo, oz. reklamni filmček. Seveda, tudi sami se bomo udeležili festivala! Se vidmo tam!
Odlična, odlična slovenska reklama posneta v Ljubljani. Zmoti me, da se beseda "Strange?" na koncu ne giblje s sliko, prižgana faca na 0:19, motnje pri svetlobi pri 0:24. Hehe. Ampak res, čestitke avtorjem.
Glih danes smo dejansko mi snemali našo prvo reklamo. Bomo vidli kako bo izpadlo, ko bo zmontirano. Poročam.
Update: Dobil sm obvestilo o zelo podobni reklami. Bummer.
Prilagam članek o Požigalcu, ki se je pojavil to soboto v Delu (če koga zanima). Del o našem filmu je boldan.
Spletni kabinet čudes »pa take fore«
Internet, prvo desetletje svojega obstoja in razmaha povzdigovan kot zakladnica znanja in komunikacijsko orodje, ki bo povezalo vsaksebi živeče sorodnike in osamljene, se je že zdavnaj izkazal za vse prej kot (samo) to. Na neki točki svojega razvoja je postal nekakšen kitajski kabinet čudes – pojem, ki označuje predhodnike sodobnih muzejev. V 19. stoletju so bili taki kabineti sobice, zvrhano natrpane z vsemogočimi bizarnimi artefakti; kot že ime nakazuje, so prednjačili tisti iz neevropskih kultur, vse neevropsko pa je bilo tisti čas še dovolj oddaljeno, da je močno burilo duha preprostega človeka.
A po treznem razmisleku bi bila morda še ustreznejša primerjava interneta z zgodnjimi cirkusi. Ti so, prav tako v prvi polovici 19. stoletja, pod svoj šotor obiskovalce vabili ne z dresiranimi tigri, ki so skakali čez goreči obroč, ali ljubko prekopicevajočimi se kodri, temveč z nenavadnimi, iznakaženimi, pravzaprav, hm, prizadetimi ljudmi. »Ženska z brado«, »človek slon« … so bile tiste čarobne krilatice, ki so se šopirile na lepakih in so na prizorišče praviloma pritegnile množice ljudi. Eden od možakov, ki ni pomišljal izkoriščati radovednosti (bržčas ne brez primesi tiste nedoločljive privoščljivosti) soljudi, je bil P. T. Barnum, legendarni ameriški komedijant. V zgodovino se je med drugim zapisal z brezštevilnimi potegavščinami na račun sorojakov in brez predsodkov razkazoval pritlikavce, debeluhe, »divjake« zlomljenega duha …, s tem pa si je prislužil kar solidno bogastvo.
Željnim takšnih in drugačnih anomalij v človeški podobi danes ni treba v cirkus. Pravzaprav se jim sploh ni več treba premakniti od doma – tako se med drugim izognejo obsojanja vrednim pogledom tistih predstavnikov človeške rase, ki so prepričani, da je ogledovanje tuje nesreče vsaj moralno vprašljivo, če ne že kar nizkotno in poniglavo dejanje. Vse, kar morajo storiti, je, da sedejo za računalnik z dostopom do spleta. Internet, bolje rečeno najtemačnejši med njegovimi brezštevilnimi žepi in slepimi rokavi, je namreč vse bolj (tudi) prostor, kjer so na ogled najrazličnejše pokveke. Najbogatejši ulov si more človek obetati na YouTubu. Spletni portal, ki na ukaz izvrže vse, od vaše najljubše risanke iz 2. polovice 20. stoletja, videospota zgodnjih metalcev ali divje natupiranih estradnikov iz osemdesetih, reklame za produkt socialističnega gospodarstva, ki ga že davno ni več na prodajnih policah, do jezikovnega spodrsljaja, ki ga je pred TV-kamerami predvčerajšnjim izustil vam najbolj zoprni voditelj, je skladišče slikovno-zvočnega gradiva neverjetnih razsežnosti. In ker noben obiskovalec ne more prestopiti njegovega praga, kaj šele brskati, ne da bi se tjakaj za vse večne čase vtisnile njegove elektronske sledi, je YouTube tudi verodostojni merilec iskanosti, se pravi priljubljenosti posameznega filmčka.
Požigalec iz Velenja
Če bi sodili po kvantiteti, je bila v svetovnem merilu v zadnjem času absolutna zmagovalka Susan Boyle. Vsakdo je hotel videti (ne)srečnico z obrazom, za katerega se zdi, da je Stvarnik zanj izžrebal sestavne dele, ko pa začne peti, se grlo zadrgne še največjim zajedljivežem. Odgovor na vprašanje, zakaj so si obiskovalci YouTuba posnetek njenega nastopa v britanskem TV-šovu priklikali več kot stomilijonkrat, je na dlani: ker imajo radi pripovedke o grdih račkih, ki se spremenijo v labode ali se jim naposled kako drugače nasmehne sreča. Zato pa je mnogo trši oreh ugibanje, kaj tako magičnega ima »požigalec iz Velenja«, da mu je za nekaj dolgih mesecev uspelo uročiti slovensko spletno občinstvo in si ga na YouTubu še po več mesecih množično ogleduje.
Zgodba je, tako kot pri vseh velikih rečeh, banalna: v okolici Velenja je bilo konec leta 2005 več podtaknjenih požarov. Pristojni organi nikakor niso mogli izslediti piromana, sta se pa zato izprsila domačina, ki sta boljkone po naključju razkrinkala zloglasnega požigalca in ga trdno držala do prihoda policistov. O dogodku je poročala tudi celjska dopisnica za največjo slovensko komercialno televizijo in prav njen posnetek pogovora z zagnanima mladeničema, ki sta ujela tedaj menda še mladoletnega piromana, je nebrušeni diamant – gradivo, iz katerega se je rodila legenda. Petinštirideset sekund precej neartikuliranega govoričenja iz ust mladih Velenjčanov, ki da sta najprej zgrabila za kolo, na katerem se je prevažal sumljivi neznanec, potem pa v njegovi torbi zatipala »nekaj trdega«, kar se je pozneje izkazalo za »bencin pa take fore«, so si obiskovalci YouTuba doslej ogledali že več kot 370.000-krat! Fascinaciji s »požigalcem«, ki v posnetku resda ne nastopi, a je ta beseda več kot zadostna oznaka za enega najbolj trdoživih in daljnosežnih fenomenov slovenskega virtualnega prostora, ni ne konca ne kraja. Pojavljajo se novi in novi, nikoli več kot nekaj ur stari komentarji gledalcev, ki na YouTube ali kakšnem drugem portalu za predvajanje videoposnetkov prostodušno priznavajo, da so s »požigalcem« kratko malo zasvojeni in da jih, čeravno je minilo že kar precej časa, še vedno do solz, se pravi »LOL«, nasmeji. Še dodatno je mit »požigalca« pognojil donesek treh mladih videozanesenjakov, ki jim je bil posnetek iz informativne oddaje Pop TV navdih, da so januarja letos posneli pravi pravcati kratki film z naslovom – kaj bi drugega – Požigalec: The Movie. Na parkirišču pred blokovskim naseljem so najbrž zmrzovali kar nekaj časa, kajti filmček dokaj verodostojno povzema izvirno dogajanje, nastopajoči pa so se do črke natančno naučili besedilo in celo mimiko anonimnih Velenjčanov ter se jima v odjavni špici posebej zahvalili. Vse skupaj je opremljeno s primernimi posebnimi efekti in – kakor je brati v komentarjih – spet prikliče solze smeha v oči gledalcev.
»Ja kaj ti bo pa torba, če si kupo kolo«
In kaj je pri tej navidez obrobni, nepomembni zgodbi iz črne kronike tako smešnega? Smeh je bolj kot karkoli drugega antropološkega kategorija, zato je poskus analize fenomena »požigalec« toliko bolj zanimiv. Francoski filozof Henri Bergson je leta 1899 izdal Esej o smehu. V svojem delu med drugim postavi tezi, da nas nasmeji vse, kar je pri ljudeh togega, smeh pa da je kazen, ki jo prisodimo tistim, ki pridejo navzkriž z družbenimi normami – gromki krohot kot neke vrste ponižanje, torej. Omenjeni posnetek vsebuje celo pahljačo prvin, ki tezo potrjujejo. Mladeniča, ki sta se proslavila kot zavedna občana, ki sta z golimi rokami ujela požigalca, sta namreč že na prvi pogled videti, kot bi prikorakala s strani romana Čefurji raus. Malce nesramna domneva se izkaže za pravilno, ko odpreta usta in se jima z jezika kotalijo besede z obilico trdih l-jev in drugi neokretni izrazi: »imel je v torbi bencin pa take fore«, »prvo smo mu vzeli kolo«, »kupo sm kolo neki za dva jurja sem pa tja«, »ja kaj ti bo pa torba, če si kupo kolo«, »pol mu je pa on reko ti si ziher požigalec, pa se je zašvico ful«. Izjave, ki se nikakor ne morejo pohvaliti s pomensko globino ali celo slogovno izbrušenostjo, so medtem že ponarodele in so vstopile v sleng. In če komu še ni dovolj, da v vsakdanjo komunikacijo sem pa tja vplete bencin pa take fore, se lahko vanje tudi obleče: neznani podjetnež na spletu prodaja majice z legendarnimi izreki »Ti si ziher požigalec«, »in pol se je zašvicu FUL«, »bencin … pa take fore«.
V ognju tiči skrivnost
Pustimo ob strani rahel zadah po ksenofobiji, ki nedvomno veje iz huronskega hehetanja na račun mladih Velenjčanov; eden od zlobnejših namigov je, da sta mladeniča na požigalca »naletela« zato, ker sta mu hotela ukrasti kolo, se pravi, da bi si v bistvu bolj zaslužila policijsko obravnavo kot mladoletni piroman. Če se vsaj za nekaj vrstic pretvarjamo, da smo se tudi Slovenci kdaj pa kdaj sposobni smejati na lasten račun in da nam (samozadovoljen) nasmešek na ustnice ne priplava le, če nas božajo v smeri dlake – tako kot Vojnović v Čefurjih, kjer priseljenci staroselce opisujejo kot marljive in redoljubne osebke, ki vestno ločujejo smeti ali se ugonabljajo s t. i. slovenskimi športi, kot so tek, planinarjenje in kolesarjenje –, bi med vzroki za vseslovensko navdušenje nad bizarnim filmčkom lahko poiskali še kakšnega bolj avtoironičnega. Recimo ogenj. Morda pa v tej zgodbi le ne igra tako zanemarljive vloge. Morda prav v ognju tiči skrivnost, zakaj si slovenski uporabniki spleta tako radi zavrtijo »požigalca« (mimogrede: na YouTubu si je mogoče ogledati tudi celo plejado glasbenih videospotov z besedilom iz afere »požigalec«, nekdo je kot parodijo nanj izdelal oglas za pijačo naše in vaše mladosti)? Ne smemo namreč pozabiti, da je bil med Slovenci, dokler so bili svetniki in njihovi godovi še aktualni v vsakdanjem življenju, eden najbolj priljubljenih sv. Florjan, priprošnjik za požare in poplave ter zavetnik gasilcev. Na Slovenskem ima več kot 40 cerkva, svojevrstno njemu posvečeno svetišče pa je tudi gasilski dom, nepogrešljiva stavba v vsaki srednje veliki vasi, kjer so se v rokovanju z brizgalnami urile cele generacije mladih gasilcev, da veselic na dvoriščih gasilskih domov sploh ne omenjamo, saj so tako in tako eden najopaznejših koščkov v sestavljanki slovenske folklorne ikonografije. Prostovoljno gasilstvo je pri nas izjemno razširjeno, in to ne le na podeželju, saj člani društev prihajajo prodajat letne koledarje še celo po hišah v mestnih središčih. Le kako se torej naroda, ki mu je gasilstvo eno osrednjih torišč družabnega življenja, ne bi dotaknila prigoda z velenjskim požigalcem?
Pa še nekaj se razkrije pretanjenemu ušesu v maju, mesecu, ponavadi bolj kot preostalih enajst prežetem z revolucionarnimi izročili preteklosti: požigalci nastopajo že v eni najbolj znanih slovenskih borbenih pesmi. »Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite požigalce slovenskih domov!« je zapisal Matej Bor, s pravim imenom Vladimir Pavšič, daljnega leta 1942 v pesmi, ki je postala neuradna himna slovenskih partizanov. Umrl je leta 1993, ko je internet šele začenjal svoj zmagoviti pohod. Prihranjena so mu bila vsa spletna čudesa na YouTubu, kjer je danes mogoče poslušati Hej, brigade, čeprav je od nastanka pesmi minilo več kot šest desetletij. Uporabnik si mora le zatiskati oči, ker se v komentarjih neprestano razvnema tradicionalna slovenska bitka med rdečimi in črnimi, tu in tam pa kdoustreli kakšen »Slovenijo Slovencem«. Pa smo spet pri »požigalcu« …
Včeraj smo posneli zadnji kader za film Ukrivljanje Prihodnosti v katerem igrama jst pa Niko (izmed drugih ljudi). Ko sm začel uporabljat Twitter sm napisu ene par sporočil iz seta. Prav tako en specijalen gost, ki ima manjšo vlogo v filmu. Zdej lahko končno povem mal več o tem.
Film je zrežiral in napisal Andraž Jerič (Blog/Twitter/Facebook). Gre za to, da se glavnemu liku začnejo dogajati čudne stvari in sicer to, da doživlja stvari kere je že prej videl ali slišal. Podobno kot Deja Vu ampak ne, ni isto. Resna in filozofska tematika.
Definitivno nova zanimiva izkušnja -- biti režiran in igrati (vsaj poskušati igrati) po scenariju tretje osebe. Sicer nismo posneli celovečerca ampak je pa kr skor, saj traja eno uro. Zdej bo potekala intenzivna montaža in del katerega se najbolj bojim -- voice overji. Torej bom mogu gledat posnetek in govort točno isto kot govorim na posnetku, da bo čim boljši zvok. Sicer pa ne prek celga filma ampak samo prek par scen.
Zdej pa treba čakat par mescov (do avgusta) za premiero v Velenju. Itak, da me zanima kak bo izpadlo, heh. Še posebi, ko ne bom jst imel nobenih prstov pri montaži tako, da bom vidu kr končni izdelek. Bom vzel kamero sabo in posnel CAM verzijo filma. Mwuahaah! No, pol bojo pa še projekcije po celi Sloveniji.
Evo, deseti je veni. Če bi se držal svojega načela, da vsako nedeljo pride nov ven bi deseti bil že januarja na voljo za ogled. Vseeno sm se dobro držal vse do osmega. Uglavnem, enajstega imam že splaniranega v nulo in bo mal bolj poseben, ker pride še nek bonus zraven. Upam na naslednji teden, ne bom pa nč obljubljal.
Kot fan Guitar Hero-a me je prijetno presenetila novica, da je prsu ven slovenski* dokumentarc, oz. 'mokumentarc' o osebi po imenu Felix. Felix je naredu video v katerem preigra najtezji komad na najtezji tezavnosti brez ene same napake. Folk dejansko gre v Guinessovo knjigo rekordov zaradi tega.
*kar mi je ful zanimivo glede na to, da je tovrstna industrija v Sloveniji zaradi stevila populacije zelo majhna.
Takoj, ko smo posneli Požigalec The Movie sem dobil sporočilo, da TAKOJ dam stran imena iz filma, ker sta "unadva" prefukena in sta nalamala tipa, ki je naredu Požigalec Remix tok, da je pristal v bolnišnici. Ne samo to ...
"Ta tip je ponuju 10g-jev, da bi zvedu kdo je avtor remixa." "Prebutal so prijatelja od tega k je dal original posnetek na net, ker so se zmotli." "Tip k je naredu remix je pristal v bolnišnici." "Če vas Šipić najde vas bo premlatu." "Šipič vas bo vse za jajce obesu!" "...oni, ki je naredil remix požigalca najebal. koker vem, sošolka mu je namreč soseda. aja, pa še ena frendica dela u kliničnim in lahko potrdi" "ja,res je dobil batine. itak da ga je šipič razbil." "ka ni eden od njiju naredu samomor?"
... in še veliko zgodb o tem kako ljudje imajo potrjene informacije o tem, da so ljudje pristajali v bolnišnicah.
Enostavno nism mogu verjet, da nista po vsem tem za zajebancijo ampak, da sta to negativno sprejela. Seveda, občutek ni bil prijeten ampak sm verjel, da ne bo res problemov. O zadevi sm poskusu bolj detaljno zvedet in sm kontaktiru morebitnega avtorja remixa. Reku je, da so to laži in, da z njem ni nč narobe. Vseeno ni bilo nič 100% znano kaj je res pa kaj ni dokler nismo dobili klice od prijateljev, ki so "zvedeli", da smo bili najdeni in, da so nas namlatili in, če je vse v redu. Se pravi ok, vse so to laži. Folk si grdo zmišljuje. Skepticizem je vseeno ostal v zraku.
Dobimo ponudbo za igranje v filmu, ki se snema v Velenju. Torej od tam od koder se je cela afera o Požigalcu zgodila. Itak, panika, ka pa zdej, bi, ne bi, ne vemo. Odločimo se ZA.
Nikoli ni nihče od nas bil prej v Velenju in, ko smo začeli s snemanjem smo skoz razmišljali kaj bo, če pride 'Požigalec'. Po parih vikendih snemanja se to res zgodi. Nikota prepoznajo in ga začnejo klicat Požigalec! Človek se odloči poklicat dejanskega 'Požigalca', ta pa pride v parih minutah na sceno. Vsi smo bili v strahu ne vedoč kaj se bo zgodilo. Producent pripravi mobitel in številko za policijo. Niko in Šipič se soočita, ta mu da roko, se spoznata in v sekundi-dve sta pozirala petnajstim fotičem pred njima. Vse skupaj je zgledalo surealno. Vsi srečni in zadovoljni. Čez par minut smo že nadaljevali s snemanjem.
Torej, vse govorice so lažne in, če vam nekdo začne govort kako so nas nalamal al koga drugega ga napotite na ta članek, ki je resničen.
